Dežele, fevdi, davki, mejniki in mrtva počivala
V sredo, 7. 2. 2024, smo se v predavalnici Promocijsko-kongresnega centra Pr Nanetovh v Matavunu v okviru aplikativnega raziskovalnega projekta Geodetska znamenja kot materialni pričevalci razvoja geodetskih mrež na Slovenskem, ki ga sofinancirata Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS ter Geodetska uprava RS, seznanili s starimi mejniki katastrskih občin, zakaj in od kdaj so, kakšna je njihova sekundarna vloga v ljudskem izročilu ter si izmenjali informacije o še ne evidentiranih, zlasti srenjskih mejnikih, v teh krajih.
S številčnostjo udeležbe zadovoljni raziskovalki, doc. dr. Mihaela Triglav Čekada iz Geodetskega inštituta Slovenije in izr. prof. dr. Katja Hrobat Virloget iz Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, sta nam uvodoma podali številne zanimive informacije.
Tako smo iz njunih razlag in pogovora s prisotnimi npr. zvedeli, da je razvoj meja katastrskih občin (k. o.) kot jih poznamo danes tesno povezan z zamejevanjem fevdov in plačevanjem dajatev oziroma davkov temu ali onemu »zaslužnemu«. Brez dovoljenja fevdalca meje sleherniku ni bilo dovoljeno prečkati. Prestavljanje meja je veljalo za smrtni greh. V arhivih se skriva ne malo zgodb o pretepih in pravdanjih zaradi prečkanja ali kršenja mej. Na njih so se po ljudskem izročilu dogajale čudne reči, se koncentrirale strašljive zgodbe, ki govorijo o tem, da so te meje našim prednikom predstavljale mejo med svetom živih in mrtvih. Zato nič ne čudi, da so na meje umestili t. i. »mrtva počivala«, kjer so pogrebci, da bi se zamenjali in omogočili duši prehod v onostranstvo, krsto na poti na pokopališče položili na tla.
Ponekod današnje meje med k. o. potekajo po do petsto let starih mejah, ki so med drugim lahko zamejevale okrožja ali dežele. Zadnjih dvesto let, tj. od franciscejske izmere med 1818 in 1819, pa so meje k. o. večinoma ostale nespremenjene.
Mejnike so kot posebno klesane in opremljene, vsaj 80 cm visoke kamne postavljali na presečišča med k. o., okrožji ali deželami najpogosteje v bližini poti, da so bili vidni. Poznamo pa tudi naravne mejnike, to so lahko skale ali celo jame. Prav tako je zanimiv podatek, da so nekateri mejniki imeli istočasno vlogo trigonometrične točke (M. T. – Militärische Triangulation, R. A. – rete artileria, V. T. – vojna triangulacija).
Zaradi svoje večstoletne pričevalnosti je kar nekaj mejnikov vpisanih v register nepremične kulturne dediščine Slovenije. Vsi pa smo zaprošeni, da tiste v naravi še obstoječe pustimo na svojem mestu in jih po svojih močeh varujemo.
