Ljudska glasba nas povezuje v skupnost

S temi besedami je v petek, 7. 3. 2025, svoj nagovor zaključil Romeo Volk, vodja ljudske pevsko-godčevske zasedbe Volk Folk iz Ilirske Bistrice, ki smo ga kot slavnostnega gosta povabili na sklepno predstavitev raziskovalnega dela Mreže šol parka Škocjanske jame v počastitev mednarodnega dneva žena in mater na našem UNESCO biosfernem območju v šolskem letu 2024/2025 na temo ljudske glasbe v naših krajih skozi čas. Ob tem je predstavnikom raziskovalcev osmih sodelujočih šol od Ilirske Bistrice, preko Beuga kamna, Košanske in Vremske doline, Brkinov, Divače do Trebč pri Trstu, na srce položil odgovornost vseh nas za ohranitev tega segmenta naše kulturne dediščine za naslednje generacije. Čemu, in kaj pravzaprav sploh je ljudska glasba?

Za razliko od umetne in popularne glasbe, ljudska glasba nima znanih skladateljev in pesnikov, je last skupnosti, ki jo po ustni-slušni poti prenaša iz roda v rod. Ni napisana in njeni izvajalci niso šolani. Je del kulturne dediščine posameznih skupnosti, narodov, določena z pesemskimi zvrstmi, načinom petja, oblikovanja glasu, glasbili in načinom igranja nanje. Ljudske pesmi, ki so bile vsaj do 2. sv. v. del vsakdanjega in prazničnega življenja ljudi na slovenskem podeželju, so vedno obstajale skupaj z melodijo in vedno imele svojo vlogo. Pele so se za razvedrilo kjerkoli in kadarkoli ali pa le ob določenih življenjskih, letnih, delovnih šegah. Ljudski godci so igrali na povabilo, za druge, proti plačilu, a nikoli poklicno. Sledijo orisi ugotovitev in dela učencev in učenk Mreže šol PŠJ o tem vse bolj eksotičnem dediščinskem elementu naših krajev.

Učenci 6. in 9. razreda OŠ Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice so pod mentorstvom Nadje Baša in Vere Frank izvedli poglobljen intervju z ljudsko pevsko-godčevsko skupino Kerglci izpod Ahca iz vasi Jasen pri Ilirski Bistrici. Njeni »krepki možje« (pomen, ki se skriva za besedo »kergelci«), ki skupaj pojejo in godejo ter razveseljujejo svoje poslušalce že petindvajset let, so učencem ob svoji zgodovini, repertoarju in načinu delovanja, med drugim predstavili izdelavo trobente iz buče, igranje na bajs in grablje ter v zvezi s slednjimi podelili zanimivo anekdoto o tem, kako so na gostovanju v Avstraliji le-te namakali z viskijem in tekilo, saj so zaradi vročine klini popadali iz inštrumenta. 

Učenci drugih razredov OŠ Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice so pod mentorstvom učiteljic Helene Iskra, Jožice in Laure Novak ter Vanje Primc Fatur z Romeom Volkom spoznavali ljudska glasbila na Bistriškem in se obenem preizkusili v igranju na slamice ter z gospodom Romeom zapeli. Svojstveno doživetje je bila predstavitev sto let starega zvočila volkec, ki ob vrtenju prav po volčje zatuli in ga hranijo v družini učiteljice Laure Novak. Učenci tretjih razredov pa so se pod mentorstvom Nevice Iskra, Nine Močilnikar Sedmak, Martine Petek Gojak in Ane Rozman posvetili spoznavanju in dokumentiranju ljudske pevsko-godčevske skupine Brštulin banda iz Harij, ki igrajo na harmoniko, kmečka orodja in gospodinjske pripomočke, ter v živo poskrbeli za imenitno pevsko-godčevsko izvedbo ljudske Naša mati ćjuha kofje.

Na OŠ Toneta Tomšiča Knežak so se učenci nižje stopnje v okviru folklornega krožka in starejši kolegi posvetili ljudski glasbi z Beuga kamna skozi letne čase. Pod mentorstvom učiteljic Tanje Blažek in Nataše Frank so starejši poizvedovali pri ljudeh, in sklenili, da se je bore malo ohranilo na to temo med njimi. Mlajši folkloristi so nabrane drobce uprizorili. Predstavili so se z delčkom njihovega plesno-glasbenega spleta.

Učenci OŠ Košana so pod drobnogled vzeli tamburaštvo v Košanski dolini, ki datira v leto 1905 in je z vmesnimi prekinitvami bilo prisotno do 70-tih let 20. stol. ter bilo ponovno obujeno v začetku 21. stol. Zanimivo je, da je bilo tamburaštvo med 2. sv. v. prepovedano, a so Košanci kljub temu godli v ilegali. Učenci 6. in 7. razreda so raziskovali pod mentorstvom Katje Čekada in obenem na razstavo prinesli arhivsko gradivo ter dvoje restavriranih (farkaš) tamburic na katere so se na dvoglasni kvintni sistem po starem ponovno naučili igrati košanski samouki v začetku 21. stol. Svoje umetnine na temo pa so na razstavo prinesli učenci 1. in 2. razreda, ki so ustvarjali pod mentorstvom Marije Mršnik.

Učenci od 7. do 9. razreda iz OŠ Rudija Mahniča Brkinca na Pregarjah so se pod mentorstvom Tanje Šuštar problematike v svojem brkinskem šolskem okolišu lotili celostno. Intervjuvali so starše in stare starše iz vasi Pregarje, Mrše, Gabrk, Prelože, zbirali fotografije in različne materialne vire. Zaključili so, da so moški stari med dvajset do sedemdeset let pesmi, ki so se jih naučili od starejših, peli na vasi pred vaškim domov, v vaški gostilni. Ženske pa so pele v cerkvi. Starši so z otroci prepevali otroške pesmi. Igrali so harmoniko, orglice, boben, kontrabas, pa tudi na glavnik, lipov list in travo. Peli in igrali so na porokah, ob praznikih, opasilih, na veselicah. V Mršah so po sveti maši peli pod lipo. Ljudske pesmi so peli tudi večglasno. Ponekod so ob kasetofonu v 80. letih 20. stol. zapeli pesmi skupin Bazar, Pop Design, Agropop. Danes sicer šolani glasbeniki ljudske pesmi še vedno igrajo in pojejo za pusta in ob shodih. Zabeležili so dve delujoči pevski skupini, ki ohranjata ljudsko petje, tj. Hrušiške fante in Fante spod Karlovce.

Prav tako celostno so se raziskave lotili učenci 1. do 5. razreda COŠ Pinka Tomažiča iz Trebč pod mentorstvom Elizabete Stopar na območju Trsta z okolico. Poudarili so, da so ob starših in starih starših, ki so nekoč po slušni poti prenašali glasbeno izročilo na mlajše, otroke učili peti tudi vaški učitelji. Pesmi so prihajale v vas z ženini in nevestami, popotniki, pevci in glasbeniki, romarji, vojaki, delavci. Na sploh so ženske pele doma ob vsakem opravilu, na polju, zvečer pred spanjem, v družbi, ob praznikih in pri sveti maši. Moški pa so peli v gostilnah, v zboru, na koledovanju prvega januarja ob kozarcu vina. Oboji skupaj so peli ob vaških praznikih, pogrebih, porokah, rojstnih dnevih, včasih tudi zvečer. Danes na tržaškem repertoar štiridesetih ljudskih pesmi ohranja pevsko-godčevska zasedba Eno urco al pej dvej iz Opčin. Do nedavnega, ko so bili še živi, je glasbeno izročilo starejših pevcev in godcev zapisovala ženska pevska skupina in folklorna skupina Stu ledi. Pomembna je tudi zapuščina, ki jo ohranja ženski pevski zbor Ivan Grbec iz Škednja.

Učenci raziskovalnega in vrtnarskega krožka OŠ dr. Bogomirja Magajne iz Divače so se pod mentorstvom Danile Grželj in Barbare Jazbec posvetili dokumentiranju, izdelovanju, nabiranju in učenju igranja na ljudska zvočila svojega šolskega okoliša. Na razstavo so prinesli originale, njihove kopije in tiste, ki so jih izdelali sami. Tako smo lahko videli r'p'tulo ali šk'rž'tavko (Gorneje pri Divači) ali šk'rgadico (Rodik), ki se je tako kot ropotec uporabljala v velikonočnem času, ko so »šli zvonovi v Rim«, kasneje pa tudi na pustnih sprevodih, klepetalo, piščalke, rog, palčke, suhe buče, stržke iz orehovih lupinic in orehove lupinice, travo in trobentice. Obenem so kot zvočila dokumentirali še regrat, nitko v ustih, pinjo, desko za pranje perila (perilnik), svinjski mehur, glavnik s papirjem in zvonce. Na razstavi so se s svojimi likovnimi upodobitvami piščali, pok'lc in harmonike predstavili še učenci PŠ Vreme, ki so ustvarjali pod mentorstvom Andreje Perhavec Čok in Petre Pugelj Peca.

Dragocen poznavalec izročila svojega domačega okolja in skriti pobudnik tokratne raziskovalne naloge Romeo Volk, je za konec učencem spregovoril o srečevanju z ljudsko glasbo skozi svoje življenje, ki se je začelo na Veliki Bukovici na pust, kjer so v dvajsetih hišah delovale kar tri godčevske zasedbe, samo skupno vaško petje pa je bilo v tem času, pred radijem in zgoščenkami, nekaj povsem vsakdanjega. Če so se želeli pozabavati, je povedal, so ljudje morali znati peti. In peli so kjerkoli in kadarkoli, kar bi danes morda izpadlo čudno. Prek kitare, ki je sledila temu obdobju, se je sam s svojima otrokoma ponovno vrnil k ljudski glasbi in njeno vrednost zares spoznal šele z godenjem v tujih deželah

Na našem UNESCO biosfernem območju deluje kar nekaj skupin, ki še skrbijo za ohranjanje tega pomembnega dela naše kulturne dediščine, a slednjega lahko hitro izgubimo, če k prenosu na nove generacije ne bomo pristopili proaktivno. V upanju, da smo z našim raziskovalnim delom spodbudili vsaj eno ali dve aktivnosti v tej smeri, je dogodek izzvenel z željo o boljšem zavedanju pomena ljudske glasbe kot duhovnega izraza kulturne raznolikosti sveta, ki je za preživetje človeške vrste na našem planetu pomembna prav tako kot biotska raznovrstnost. Ženskam smo ob koncu položili na srce, da naj si večkrat zapojejo ob delu ali druženju, saj bo to blagodejno vplivalo na njihovo dušo in telo.