Ni jim bilo z rožicami postlano

Naš prostor je bil v preteklosti skozi celotno zgodovino močno naravnan k izseljevanju. Če ta del naše zgodovine običajnih ljudi poznamo, lahko boljše razumemo selitve v današnjem času in stiske teh, ki morajo zaradi neznosnih razmer, ekonomskih idr. političnih razlogov oditi od doma. S temi mislimi je svoj nagovor začel zgodovinar dr. Miha Zobec iz Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, avtor monografije Nevidni in pozabljeni, ob zaključku predstavitev raziskovalnega dela Mreže šol parka Škocjanske jame (v nadaljevanju MŠ PŠJ) v počastitev mednarodnega dneva žena in mater, ki smo ga letos posvetili izseljenstvu v naših krajih skozi čas.   

V šolskem letu 2023/2024 je osem osnovnih šol iz naše mreže raziskovalo vprašanje stalnega ali začasnega odhajanja iz domovine, zaradi ekonomskih, prisilnih (političnih, verskih, etničnih) ali osebnih razlogov na našem UNESCO biosfernem območju skozi čas ter ustvarjalo na temo. Tri od omenjenih osnovnih šol so letos sodelovale prvič, saj sodijo v skupino petih šol, ki so se MŠ PŠJ pridružile v minulem šolskem letu.

Poglejmo si nekaj poudarkov o tem kaj vse so naši učenci zbrskali, dokumentirali, ustvarili, spoznali in predstavili 8. 3. 2024 na sklepnem dogodku v našem Promocijsko kongresnem centru Pr Nanetovh v Matavunu.

Učenci 3. razreda Podružnične šole Vreme so pod mentorstvom Andreje Perhavec Čok o letošnji temi spregovorili z gospo Judito Magajna (1933) iz Vremskega Britofa. Razložila jim je, da so pred 1. sv. v. nekateri ljudje iz Vremske doline odhajali v izseljenstvo zaradi osebnih razlogov, večina pa iz potrebe po preživetju, saj so družine imele veliko otrok, na domačijah pa je bilo prostora le za enega potomca, ki jo je prevzel. Ostali so morali s trebuhom za kruhom. Zaradi priključitve k Italiji in sledečega zatiranja Slovencev, so po 1. sv. v. v Jugoslavijo iz teh krajev migrirali številni intelektualci. Po 2. sv. v. pa je množično izseljevanje potekalo večinoma potom Italije čez ocean. Učenci 1. in 2. razreda so pod mentorstvom Katje Kovačič upodobili načine odhajanja na to pot, tj. peš, s kočijami in ladjami.

Svoje umetnine so na razstavo prinesli tudi učenci 2. razreda OŠ Košana, ki so ustvarjali pod mentorstvom Marije Mršnik. Izseljenstva v košanski dolini pa so se z zbiranjem arhivskega gradiva, spletno anketo, intervjuji starih staršev, staršev in zaposlenih pod mentorstvom Katje Čekada lotili učenci 8. razreda. Kar 68-odstotkov vprašanih starih med 31 in 80 let pozna nekoga, ki je odšel v izseljenstvo, največkrat zaradi ekonomskih razlogov. Najbolj zgoden, ki so se ga intervjuvanci spominjali je odšel leta 1910, zadnji pa 2019. Iz košanske doline so odhajali v Avstrijo, Ameriko, Francijo, Avstralijo in Kanado, kjer so se preživljali z služenjem, obrtniškimi deli, prevozništvom ali rudarjenjem (npr. v Clevelandu v ZDA).  

Materialna pričevanja in bogato arhivsko gradivo o izseljenstvu v svojem šolskem okolišu so prinesli na razstavo devetošolci OŠ Toneta Tomšiča iz Knežaka, ki so pod mentorstvom Martine Batista Jenko in Tanje Blažek intervjuvali sorodnike in sovaščane ter ugotovitve predstavili v obliki iskrivega igranega pogovora z naslovom S trebuhom za kruhom med izseljencem v ZDA in njegovo nečakinjo z Bača. Stric Ivan je v pogovoru z nečakinjo Meto slikovito opisal pot preko Trsta do Ellis Islanda v newyorškem pristanišču in svoje razloge za odhod, ki so bili število bratov in sester ter strah pred vpoklicem v italijansko vojsko. Kljub ljubezni do svojih korenin in rojstnih krajev, ameriški zet, na koncu pogovora trezno sklene, da v krajih, ki so postali njegov novi dom, kmalu ne bo nihče več govoril slovensko. 

Na razstavi je gledalcu pogled hitro pristal na žarečih upodobitvah ljudi, ki s culo na rami sami ali v skupinah odhajajo na pot. Ustvarili so jih drugošolci OŠ Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice pod mentorstvom Helene Iskra, Jožice in Laure Novak po tem, ko so prisluhnili zgodbi izseljenke povratnice iz Bosne 93-letne gospe Marije Štembergar iz Ilirske Bistrice. Ob teh razstavljeni izdelki 3. in 4. razreda so nadgradili raziskovalno delo starejših učencev. Slednji so pod mentorstvom Ane Rozman, Martine Petre Gojak, Nine Močilnikar Sedmak, Nevice Iskra in Metke Šestan izdelali raziskovalno nalogo z naslovom Ohranjanje običajev in navad v priseljenih družinah otrok, ki obiskujejo njihovo šolo. Takih otrok je na šoli 50 in prihajajo iz 36 družin. Ugotovili so, da jih največ prihaja iz Bosne, sledijo po tri družine iz Srbije, Kosova in Hrvaške, ter po ena družina iz Peruja, Indije, Ukrajine in Makedonije. Kot najpogostejše razloge za prihod so zabeležili boljšo, redno službo in višji življenjski standard. Sklenili so, da tukajšnjo kulturo bogatijo med drugim z ohranjanjem določenih zelo zanimivih verskih praznovanj (npr. ramazan, diwali) in jedi (npr. sarma, kljukuša baruša, božični kruh, gibanica, piščančji kebab).

Učenci 6. do 9. razreda OŠ Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice so pod mentorstvom Benjamine Frank zbirali pisma zdomcev idr. arhivsko gradivo, pod mentorstvom Nadje Baša in Vere Frank pa so pripravili, dokumentirali in analizirali dvoje poglobljenih intervjujev z izseljenci prve in druge generacije v ZDA in Franciji s koreninami v Dolnjem Zemonu oziroma Račicah. Pri tem so pod drobnogled vzeli zlasti vzroke za odhod v tujino. Tudi v teh krajih našega biosfernega območja je šlo najpogosteje za iskanje varnejšega okolja, zaradi vojn in revščine, ter za pomanjkanje zemlje, ki z dedovanjem in delitvijo ne bi/ni omogočala dostojnega življenja.

Na OŠ Jelšane so se učenci 8. in 9. razreda pod mentorstvom Martine Šajn najprej seznanili s pojmom izseljenci in se nato na to temo pogovarjali z domačini. Iz prve roke jim je o izseljenstvu pripovedovala babica sošolke iz Novokračin, ki je povratnica iz Avstralije. Gospa Marija Iskra (1945) se je v Melbourne preselila leta 1968, zaradi ljubezni do moža. Zaradi ljubezni do hčere in vnukinje, pa se je leta 2020 tudi vrnila nazaj v Novokračine. Orisala je družabno življenje Slovencev, ki so v Melbournu ustanovili in tudi sami zgradili klub Jadran. Povedala je, da vsako leto praznujejo pust, organizirajo različne prireditve, sodelujejo na večnarodni paradi, pojejo v zborih in se ob nedeljah dobivajo na skupnih kosilih. V okviru razstave smo lahko pokusili poseben namaz iz kvasa in zelišč, ki ga na popečenem kruhu z margarino jedo v deželi tam spodaj.  

Izjemno pregledno in temeljito raziskavo o izseljenstvu iz območja Podbež, Sabonj, Račic, Podgrada in Hrušice so pripravili učenci 8. in 9. razreda OŠ Rudolfa Ukoviča iz Podgrada pod mentorstvom Tee Artiček in Aljaža Štrancarja. Sogovorniki stari med 68 in 93 let so posebej izpostavili veliko revščino v kateri so do 60. in 70. let 20. stol., zaradi revne zemlje in nerazvitega gospodarstva, živeli prebivalci teh krajev. Obenem jih je na tuje gnalo tudi nestrinjanje z fašistično in pozneje komunistično oblastjo. Skozi celotno preučevano obdobje so zabeležili izseljevanje na Reko, v Trst, Nemčijo, Francijo, ZDA, Brazilijo, Urugvaj, Argentino, Venezuelo, Kanado, Avstralijo, Belgijo, Luksemburg, Nemčijo, Švedsko, Švico in nenazadnje v Koper, Izolo in Postojno. Ugotovili so, da je prvi izseljenski val po 2. sv. v. brkinske vasi dobesedno opustošil. Takrat so jih zapustile cele generacije mladine. Na tujem so se brkinski izseljenci morali prijeti posebej tistih del, ki jih domačini niso radi opravljali. Veliko težavo je pomenilo nepoznavanje jezika. Precej truda so vložili v to, da so se, čeprav na tujem, poročali s Slovenkami oz. Slovenci in so na sploh imeli radi vse kar je bilo slovenskega. Danes je vedno manj ljudi, ki se spominjajo tistih, ki so odšli, ko je bilo izseljevanje najmočnejše, zato je pomembno, da se njihove življenjske zgodbe ne pozabijo, so sklenili podgrajski učenci.

Učenci 7. do 9. razreda OŠ Rudija Mahniča Brkinca iz Pregarij so pod mentorstvom Tanje Šuštar strnili pričevanja osmih sogovornikov iz njihovega šolskega okoliša rojenih med 1936 in 1979. Med zanimivejše podatke spadajo pričevanje o pritiskih, preganjanju, pogostem zasliševanju družin izseljencev s strani policije po 2. sv. v., saj so ti odhajali na pot praviloma z ilegalnim prehajanjem meje. Zanimive so tudi omembe potovanj v inozemstvo v vagonih za živino in o tem, da so si izseljenci pogosto morali denar za prevoz služiti po poti in so le redki lahko potovali zastonj kot begunci. V pismih svojcem so izseljenci predvsem pisali o tem kje so, kakšen je njihov način življenja v novi domovini, kakšna je prehrana, da so varni, pošiljali pozdrave, denar in fotografije pomembnih življenjskih dogodkov.

Na koncu svojega nagovora, ki je zaokrožil izjemno zanimiv sprehod po našem biosfernem območju, je slavnostni gost prireditve dr. Miha Zobec z mislijo na obeležitev dneva žena še posebej osvetlil problematiko migracij naših žensk. V izseljenstvo te niso odhajale le v vlogi družinskih skrbnic, ampak so v novi domovini skrbele tudi za širšo priseljensko skupnost, bile aktivne v javnem in političnem življenju, je povedal. Specifično ženska migracija je bila povezana s trgom hišnega dela in je bila pogosto povezana tudi z osvoboditvijo žensk od kontrole vasi/doma, tradicij oziroma tradicionalnega načina življenja. To je bil nemalokrat razlog, da so se izseljene ženske odločale ostati v mestih, ki so jim ponujala več svobode. Čeprav je danes med našimi ženskami še vedno prisotno čezmejno negovalno delo, pa v Slovenijo v tej vlogi prihajajo Filipinke, je opozoril in pokazal na to kako je naša država postala ena od destinacij priseljencev, ki k nam prihajajo iz istih razlogov, zaradi katerih so naši predniki nekoč odhajali v tujino.

Verjamem, da se je letošnja raziskovalna naloga dotaknila vseh mladih raziskovalk in raziskovalcev kot tudi udeleženk sklepne prireditve, ki so se je udeležile ob svojem prazniku. Ženske zagotovo lahko prispevamo k dobremu poznavanju svoje kulture in zgodovine ter čim boljšemu poznavanju kultur drugih in njihove preteklosti ter s tem pomagamo graditi mostove v naših vedno bolj večkulturnih skupnostih. Na koncu dneva je vsem ljudem na svetu pomembno predvsem to, da se počutijo varne in sprejete.