Pridni kot čebele

»Slovenci imamo bogato čebelarsko dediščino in z njo povezane vrednote, ki se že stoletja prenašajo iz roda v rod. Avtohtona kranjska čebela ali sivka, čebelnjaki, ki zaznamujejo slovensko pokrajino in jih ostali svet ne pozna, AŽ panji, poslikane panjske končnice, odlični čebelji pridelki so slovenska posebnost in ponos,« je v svojem virtualnem sklepnem nagovoru učencem Mreže šol parka Škocjanske jame povedala kustosinja za kulturo gospodarskih sistemov in prometa Slovenskega etnografskega muzeja, etnologinja Barbara Sosič, ki nam je postregla še s podatki, da je kranjska sivka v našem okolju prisotna že 10.000 let, da imamo v Sloveniji 14.000 čebelnjakov in več kot 11.000 čebelarjev. Slovenci preprosto moramo biti ponosni na svojo čebelarsko izročilo.

V šolskem letu 2021/2022 so učenci vseh osmih šol Mreže šol PŠJ v okviru raziskovalne naloge v počastitev mednarodnega dneva žena raziskovali značilnosti čebelarstva, kako se je to v naših krajih razvijalo skozi čas ter kakšno vlogo, če sploh, so pri tem imele oziroma imajo ženske. Tudi letos smo si predstavitve opravljenega dela in poučne nagovore, zaradi covida-19, bili prisiljeni na ogled poslati preko spleta.

Učenci Celodnevne osnovne šole Pinka Tomažiča iz Trebč so pod mentorstvom Elizabete Stopar, Roberta Mozetiča in Nataše Kralj pod drobnogled vzeli štirinajst čebelarjev najrazličnejših poklicev starih med 34 in 79 let iz okolice Trsta, Nadiških dolin, Vipavske doline in Gorjanskega. Slednji čebelarijo s kranjsko sivko in italijansko čebelo, največ v panjih Dadan, na slovenski strani meje pa predvsem v AŽ panjih. Panje postavijo drug ob ali nad drugega, v strnjene vrste po pet, ob stene, na rob travnika ali ob hišo, so ugotavljali učenci. Največ pridelajo cvetličnega medu, sledi akacijev, lipov in rešeljikov med. Vključeni so v Čebelarski konzorcij za tržaško pokrajino, Društvo slovenskih čebelarjev Trst, Čebelarsko društvo Šempeter in Čebelarsko zvezo Slovenije. Učenci so zabeležili, da vprašanim čebelarjem čebele pomenijo zdravo okolje, svobodo in simbol življenja kot takega. 

Na Osnovni šoli dr. Bogomirja Magajne iz Divače so učenci interesne dejavnosti šolski vrt pod mentorstvom Barbare Jazbec in Nele Subič pekli medenjake, učenci raziskovalnega krožka Danile Grželj so se preizkusili v izdelovanju naravne kozmetike iz čebeljega voska po receptih čebelarke Almire Bernetič iz Rodika, učenci 6. a razreda pa so pod mentorstvom Vesne Marion udejanjili zamisel preminule razredničarke Mirjam Trampuž in poslikali panjske končnice. Učenec Miha Grandič iz 6. b razreda je pod mentorstvom Tine Počkar izvedel izjemno poučen intervju z veterinarko in čebelarko Suzano Skerbiš iz Zavrhka ter podrobneje preučil še čebelnjake v Dolnjih Vremah, Gornjih Ležečah, Podgradu pri Vremah in na Vatovljah. Gospa Suzana mu je med drugim zaupala, da na območju Vremske doline najpogosteje v Alberti-Žnideršičevih ali AŽ panjih danes čebelari približno petnajst čebelarjev. V preteklosti so bili to predvsem moški, danes pa tudi ženske, vsi z širokim razponom v izobrazbi, tj. od doktorjev znanosti do kmetov. Video predstavitev opravljenega dela je zmontirala Petra Fabjan.   

Pod mentorstvom Andreje Perhavec Čok, Petre Rakovec in Petre Pugelj Peca so učenci 1. do 5. razreda podružnične šole Vreme izvedli videokonferenčni intervju s čebelarko Petro Gombač iz Naklega, članico Čebelarskega društva Sežana. Slednja jim je zaupala, da jo je za čebelarjenje navdušil mož, njega pa starejši čebelar iz iste vasi, ki mu je na začetku tudi nudil pomoč. Čebelariti sta začela leta 1996 s tremi panji, sedaj  imata 90 čebeljih družin, en stacionaren čebelnjak in tri prevozne enote s katerimi peljejo čebele na pašo. Vsa dela opravijo v družinskem krogu. Z možem pregledujeta čebelje družine, pri zimskem krmljenju pomagata sinova, pri točenju medu pa še starši. Vremski učenci so na podlagi slišanega likovno poustvarili proces od paše čebel do medu v kozarcu, se preizkusili v izdelovanju sveč iz voska, peki medenjakov ter zaplesali čebelji ples. Njihovo video predstavitev pogovora, izdelkov in plesa je zmontiral Martin Fabčič.

Učenci 5. in 6. razreda iz Osnovne šole Rudija Mahniča - Brkinca Pregarje so pod mentorstvom Tanje Šuštar literarno ustvarjali z rimano besedo ter izvedli dragocena intervjuja s čebelarjema Dorjanom Bubničem iz Pregarij in Džanijem Kirnom iz Čelj. Gospod Bubnič je učencem zaupal, da je na Pregarjah sedaj šest čebelarjev, pred prvo svetovno vojno pa sta bila le dva. Med seboj sta sodelovala, si izmenjavala znanje in izkušnje. Tudi mlajši čebelarji so kar nekaj svojega znanja pridobili iz pogovorov s starejšimi, so se pa obenem udeležili čebelarskih tečajev in se podučili v knjigah. Pred prihodom AŽ panjev oziroma pred prvo svetovno vojno, so tod čebelarili v kranjičih. Dorjanu Bubniču je starejši čebelar zaupal, da si je prvo čebeljo družino pridobil na odsekanem drevesnem panju. Tudi gospod Kirn je svoj prvi roj čebel našel na drevesu. Danes ima že 130 panjev. Za vsakega posebej si svoja opažanja skrbno zapisuje v dnevnik. Vključen je v Čebelarsko društvo Ilirska Bistrica, saj tako kot gospod Bubnič meni, da je to koristno za pridobitev dodatnih znanj idr. ugodnosti.

Na Osnovni šoli Košana so k projektnemu delu pristopili učenci 1. do 5. in 8. razreda pod mentorstvom Katje Čekada, Sabine Jejčič Turk, Marije Mršnik, Tine Dolgan in Barbare Škabar. Prvošolci so izdelali lonček za svinčnike, drugi razredi so se posvetili poslikavi panjskih končnic, četrti razredi pa, - z mislijo na zmanjševanje odpadkov, - izdelovanju povoščene krpe. Šolo je obiskala čebelarka Marta Prelc iz Košane, ki je učencem od prvega do petega razreda predstavila to staro obrt. Učenci 8. razreda pa so z njo izvedli intervju v okviru katerega jih je med drugim podučila, da živi v enem panju 20 do 80.000 čebel, katerih življenjska doba je 60 dni, in 900 do 1000 trotov. Obenem je povedala, da v Košani trenutno deluje deset čebelarjev, med katerimi sta le dve ženski. Izrazila je skrb, da med mladimi za to dejavnost ni interesa. Kljub vsemu je razveseljivo, da se člani Čebelarskega društva Pivka, kamor spadajo tudi Košanci, na god sv. Ambroža, tj. zavetnika voskarjev in čebelarjev, vsak december v drugem kraju zberejo pri sveti maši po kateri pripravijo srečanje s pogostitvijo.  

Čebelarstva so se na Osnovni šoli Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice v prvi vrsti lotili najmlajši z ustvarjanjem. Učenci 1. b razreda so se pod mentorstvom Metke Šestan in Petre Sedmak Strle posvetili čebelnjakom in basni pesnika Dragotina Ketteja o čebeli. Učenci 2. b in 3. b razreda so pod mentorstvom Laure Novak in Tine Tomšič izdelali čebelji koledar, zgolj pod mentorstvom Laure Novak pa so isti učenci osnovali še igro Medena pot. Pod mentorstvom Jožice Novak so se tudi učenci 2. a posvetili čebelnjakom, učenci 2. b pa so za svoje ustvarjanje pod mentorstvom Helene Iskra vzeli za motiv čebele. Z mentorico Eriko Čuš so se drugi razredi izurili še v čebeljem plesu. Pod mentorstvom Martine Petek Goljak je učenka Lucija Šajn iz 8. b s pomočjo treh zelo izkušenih čebelarjev raziskala točenje medu in uporabo medenih izdelkov. V zadnjih desetletjih je po mnenju vprašanih čebelarjev vrednost vsestransko uporabnih čebeljih pridelkov upadla, je poročala, obenem jim veliko težav povzročajo vremenske neprilike, a odločeni so, da te dejavnosti ne bodo zapustili, saj je čebelarjenje nenadomestljiv del njihovih življenj. Šolsko video predstavitev raznolikega poglabljanja na temo, ki jo ob Luciji vodi še Tina Jenko iz 3. b, je zmontirala Nuša Valenčič.      

Na Osnovni šoli Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice so se na etnografsko terensko delo podali učenki 6. razreda in učenec 9. razreda pod mentorstvom Vere Frank ter učenci 8. razreda pod mentorstvom Nadje Baša. Obiskali so dve čebelarki. Gospa Irena Flego se je na Prem preselila pred petimi leti, ko je tudi začela s čebelarjenjem. Sedaj ima že 50 panjev. Z učenci mentorice Vere Frank je o svojih čebelah podelila številne zanimivosti. Tako so med drugim izvedeli, da morajo čebele v panju, ko se izlegajo mladiči, ustvarjati s tresenjem svojega telesa temperaturo 35°C, s čimer nas učijo sodelovanja in solidarnosti. Da za en gram medu, čebela izleti 60 krat. In izleta cel dan. Če je polna luna pa tudi ponoči. Gospa Mara Renko - Bubčeva iz Brc pri Ilirski Bistrici, pa je pri svojih častitljivih 90. pomladih, učencem mentorice Nadje Baša pripovedovala o čebelarjenju na Bistriškem od 40. do 80. let 20. stol. V njenem otroštvu je bilo čebelarjev v okolici malo. Poleg njenega očeta je bil po eden na Pregarjah, v Jasenu in v Trnovem ter dva v Ilirski Bistrici. Pri njih doma so imeli devet panjev, kjer so pridelovali med za svojo rabo in sorodnike. Po vojni ni bilo sladkorja, zato je bil med zelo dobrodošel. Z njim so krmili tudi čebele pozimi. Sama je čebelarila po očetovi smrti med 1962 in 1977. Takrat še niso poznali zaščitne opreme. Pred piki se je zaščitila le s »cunjo«.

Čebelarje v Koćaniji so temeljito preučili učenci višje stopnje Osnovne šole Podgora Kuteževo pod mentorstvom Jane Smajla in Nine Kalc. Našteli so sedem aktivnih čebelarjev in eno čebelarko. Povečini so starejši od 80 let. Prav tako jih je večina čebele podedovala. Učencem so razložili, da so se največje spremembe pri čebelarjenju v teh krajih zgodile v času razcveta AŽ panja od 20. let 20. stol. naprej. Povedali so, da so na panje sprva tudi risali, kasneje pa so jih začeli barvati s tremi osnovnimi barvami, tj. zeleno, rumeno in rdečo. V nadaljevanju pa so učence z zaskrbljenostjo podučili, da se v zadnjih časih v čebelarstvu ponovno dogajajo spremembe, tokrat zaradi prekomerne rabe pesticidov, gnojil in bolezni. Posledično namesto v izdelovanje novih čebeljih družin, čebelarji vedno več truda vlagajo v njihovo ohranitev. V tem okviru se tudi veliko ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi o prekomerni rabi kemikalij, ki negativno vplivajo na razmnoževanje in življenje čebel.    

Poleg problema pesticidov, je biolog in čebelar Miloš Bartol iz Parka Škocjanske jame, v svojem nagovoru učencem podrobneje razložil še negativne vplive podnebnih sprememb in globalizacije na čebele za katere so sicer čebelarji našli določene rešitve, a jih precej zaposlujejo. Če spomladi, ko čebele vzrejajo svoj zarod, rastline zaradi visokih temperatur prej zacvetijo, nato pa pozebejo, to uniči zaloge hrane, kadar jih čebele najbolj potrebujejo. Prav tako za čebele ni dobra koncentracija padavin v krajših časovnih obdobjih, ki ji sledijo dolga sušna obdobja. Suša ustavi medenje rastlin, medtem ko padavine fizično izperejo nektar iz cvetov, posledično čebele stradajo. Globalizacija pa je v naše kraje prinesla bolezni in parazite na katere naše čebele niso odporne. Čebelarji upajo, da bodo še naprej ostali kos bodočim izzivom.