Romanje k fari
V nedeljo, 16. 6. 2019 smo Odbor za varstvo kulturne dediščine UNESCO Biosfernega območja Kras in porečja Reke, TKŠD Urbanščica iz Vremske doline, novogoriška enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, domačini, Mešani pevski zbor Divača in Park Škocjanske jame združili moči in v okviru ležejskega opasila, v soglasju z župnikom Slavkom Obedom, organizirali romanje k Mariji Vnebovzeti, v zahvalo za podedovano bogastvo cerkvic na Divaškem in v Vremski dolini. Iz Dolnjih Ležeč smo se s fižolčki, domačina Albina Prelca, v čevljih, podali po nekdanji romarski pešpoti z divaškega preko Gradišča, Famelj, Vremskega Britofa do fare. Obiskali smo pet cerkva, za katere verjamemo, da jih je vredno predstaviti javnosti in ohraniti za zanamce. Vzdolž poti so nas s pozdravi in nagovori počastili predstavniki krajevnih skupnosti Dolnje Ležeče in Vreme; Iztok Grandič, Bruno Bombač in Barbara Race.
Šesturni dediščinski pohod smo pričeli ob 8. uri zjutraj pri cerkvi Sv. Trojice v Dolnjih Ležečah in ga zaključili s prihodom v Cerkev Marije Vnebovzete v Vremah ob 14. uri popoldan. Kljub napovedim vročega dne, se nas je zbralo trinajst pohodnikov.
Pri vsaki cerkvici smo najprej prisluhnili pričevanjem prebivalcev o vpetosti cerkvice v življenje vasi, ki smo jih s skupnimi močmi strnili domačini in člani Odbora za varstvo kulturne dediščine. V Dolnjih Ležečah je vaške spomine z nami delila Cvetka Mahnič, v Gradišču Branko Cerkvenik, v Famljah Taja Medved, Danilo Trebec, Stojana Race, Jože Franetič, Andrej Foški, v Vremskem Britofu in pri fari pa smo prisluhnili zapisom pričevanj Silve Cerkvenik, Zdenke Franetič in Zdravka Škrlja s strani Maruške Cerkvenik in Darje Kranjc. V nadaljevanju smo bili pohodniki deležni razlage pomena posamezne cerkve z vidika umetnostne zgodovine in njenega stanja danes, s strani odgovorne konservatorke Minke Osojnik.
V Famljah so nam posebno doživetje pričarali pevci Mešanega pevskega zbora Divača pod vodstvom zborovodje Mateja Penka. Njihova pesem je prijetno zarezala v vroč poletni dan in nas dvignila, da smo s posebnim zanosom prisluhnili nagovorom Vanje Debevec koordinatorice UNESCO programa Človek in biosfera v PŠJ in Anu Kahuna predsednice Odbora za varstvo kulturne dediščine BOK in PR. Odbori našega biosfernega območja želijo biti vezni člen vseh prebivalcev in akterjev na tem območju za boljši in lepši jutri. Pri varstvu kulturne dediščine pa ne gre brez dela, dobre volje, ljubezni in trme. In čisto vsak lahko prispeva, ne glede na to ali je to njegov poklic ali pa se preprosto čuti poklicanega, da kot ljubitelj sodeluje in pomaga pri udejanjanju ohranjanja varstva dediščine svojih prednikov. In pri dediščini ne gre le za štiri zidove, ampak za zgodovino, za genialnost človeka, za bistven gradnik lokalne, regionalne, nacionalne in svetovne kolektivne identitete. Le to, da vemo, kdo smo, nas lahko obvaruje, da v drugem ne bomo videli sovražnika, ampak da bomo zato, ker spoštujemo sebe, znali spoštovati tudi drugega človeka. Odgovor je v tem, da nismo pasivni opazovalec, ampak da nam postane mar.
Da brez periferije ni centra, torej je oboje enako pomembno je poudarila Minka Osojnik, ki je pohodnikom in vsem udeležencem kulturnega programa položila na srce, da je v občini Divača velika koncentracija zelo kvalitetnih srednjeveških poslikav. Če različne poslikave iz divaških srednjeveških cerkva zložimo skupaj, pove, dobimo pravo učno pot po različnih slogovnih izhodiščih (italijansko, istrsko, salzburško), po motiviki poslikav različnih delov cerkva (ladje, prezbiterija, slavoločne stene) in tudi po tem, kaj vse je potrebno sanirati. Pri slednjem pa ostaja zelo realna. Ni potrebno, da so poslikave restavrirane in retuširane, pravi, pomembno je, da jih ohranimo in jih bodo zanamci še vedno lahko gledali. To pa pomeni, da poskrbimo za to, da ne odpadejo s sten, da jih ne razje vlaga, skratka, da niso uničene.
Ob freskah smo s pohodom, na pobudo Mirjam Frankovič Franetič, predsednice TKŠD Urbanščica, želeli opozoriti tudi na ohranjanje segmenta lokalne in na sploh obče slovenske nesnovne kulturne dediščine, tj. romanj v Marijina svetišča ob velikem šmarnu. Pri tem gre vselej za romanja k Mariji Vnebovzeti, opozori župnik Slavko Obed. Ta litanijski naziv Svete Marije, ki seže na sam začetek, v čas pokristjanjevanja Slovencev, govori o krščanski dogmi, po kateri je bila Sveta Marija po smrti s telesom in dušo vzeta v nebesa. Njej je posvečena tudi vremska farna cerkev.
Za konec iskrena zahvala vsem domačinkam, ki so izdatno poskrbele za to, da smo se vsi udeleženci imenitno posladkali in hvala vsem, ki ste s svojo navzočnostjo pokazali, da vam je mar.
