Oživljanje ruševin in spominov na mlinarsko dediščino Reke
V nedeljo, 30. 9. 2018, je na pobudo članov Odbora za varstvo kulturne dediščine UNESCO Biosfernega območja Kras in porečja Reke, s člani TKŠD Urbanščica in v soglasju z lastnikom, stekla uspešna akcija odstiranja pogleda na Pepətou oziroma Šmənelčeu malən, ki smo jo zaokrožili z igro, obujanjem spominov in glasbo.
Odbor za varstvo kulturne dediščine je v lanskem letu s fotografsko-literarno razstavo »Pripoved mlinov v objemu Reke danes«, ki je v okviru Dnevov kulturne dediščine Slovenije, v sodelovanju s TIC Ilirska Bistrica in Pokrajinskim muzejem Koper, gostovala na Gradu Prem, začel s pobudo vračanja mlinarske dediščine Reke v zavest domačinov. Letos smo združili prijetno s koristnim in ob pomembni podpori domačinov ter članov TKŠD Urbanščica, s soglasjem lastnika, s skupnimi močmi uspeli očistiti razrast fameljskega mlina, ki stoji ob planinski poti po soteski Reke. Našteli smo, da nas je pri akciji sodelovalo petnajst.
Sledil je kulturni program, ki sta ga uvedli Taja Medved in Ema Krivokapič iz TKŠD Urbanščica s pravljico o mlinarju. Pripravili sta jo pod mentorstvom Tjaše Race.
V okviru povzetka pogovora z lastnikom, gospodom Albertom Žnidarčičem, smo med drugim zvedeli, da je bil to šesti mlin od ponora Reke v Škocjanske jame, ki je v lasti Šmənelčevih od 1903. Deloval je do začetka 60. let 20. stol., ko je bilo žita premalo, da bi bila dejavnost še smiselna. Domačije, ki je ob mlinskem poslopju zaokrožala celoto, lastnikov ded Franc Žnidarčič, ob obnovi mlina 1910., ni obnovil in se je v 60. letih 20. stol. porušila. Ostanki so še vidni.
Mlin, na drugi strani klanca, je imel pet parov mlinskih kamnov. Od tega sta bila dva bela (umetna iz cementa), trije pari pa so bili črni (francoski in grški). Za phanje ječmena, je bil v istem prostoru stroj. Zunaj je kamne poganjalo šest vodnih koles iz rake. Ena od njih je šla na dve kolesi. To je pomenilo, da ko je bilo vode premalo, drugi mlinski par kamnov, če je delal stroj za phanje ječmena, ni mogel teči in obratno. Domačini iz bližine, so v mlin nosili žito sproti, v manjših količinah. Moški so nesli žaklje na hrbtu, ženske pa so žakelj prinesle na glavi. Sem so vozili žito iz Vremskega Britofa, Špil, Gornjih Vrem, Famelj in Gorič, po tem ko je bil opuščen mlin v Dolu, pa tudi iz Brežca. Zadnji mlinar Jože Žnidarčič je včasih tudi sam odhajal po bolj oddaljenih vaseh pobirati žito, ga pripeljal v mlin, zmlel ter odpeljal nazaj h klientom. Včasih so žito iz Senožeč, Senadol, Dolenje vasi, Laž tudi z vozom pripeljali vaščani sami.
Sledila so pričevanja prisotnih domačinov. Tako je Helena Zrnec med drugim povedala zgodbo o vremskem mlinarju, ki se je na strehi ob povodnji spovedal grehov. Iz pripovedi njene none, ki je bila pri Šmanelčəvih za deklo, pa je bilo razbrati, da je ta družina večkrat pomagala partizanom, kar je potrdil tudi Frane Požrl z zgodbo o svojem očetu partizanu, ki mu je tukajšnji mlinar pomagal med begom pred Nemci.
Jože Franetič se je spominjal popularnosti tukajšnje struge med fanti, zaradi številčnosti rib in rakov. Gospa Starc je poudarila, da je Pepi Šmənelčou, ki ji je v spominu ostal ves bel, posut z moko, bil cenjen kot mlinar, ki je naredil zelo dobro ajdovo moko. »In tistu u ušəjsi, tu mi je uəstalu. Tisti kamni, ku so dərgənli, ne. Tu je tak zvok, veste, tu nuəsiš s sabo. Tu je ku ena pesəm. Ma tu muərš doživət.«
Kulturni program je zaokrožila Katarina Šetinc, učiteljica ljudskega petja, pevka in violinistka s predstavitvijo različnih ljudskih motivov in napevov o skopuških mlinarjih, enega smo se naučili zapeti tudi udeleženci.
Hvala vsem, ki ste sodelovali pri organizaciji in izvedbi dogodka. Skupaj smo naredili nekaj lepega.
