ZA kulturno dediščino
To je slogan, s katerim smo začeli delovanje Odbora za varstvo kulturne dediščine UNESCO Biosfernega območja Kras in porečja Reke (v nadaljevanju: OVKD BOK) pred tremi leti. Vseskozi si prizadevamo, da bi odborniki – domačini območja, dobili priložnost izraziti svojo ljubezen do dediščine, natančneje kulturne dediščine. V treh letih smo med ljudi pripeljali vrsto dogodkov, pripravili kar nekaj projektov, predvsem pa smo želeli sporočiti, da: to, kaj se bo zgodilo z dediščino, je odvisno od NAS – ljudi, ki tukaj živimo.
Leto 2017 se je za OVKD BOK začelo v mesecu aprilu, ko smo na dogodku, Skriti zaklad na Gradišču pri Divači, podprli pozive vaščanov po varovanju, ohranjanju in popularizaciji cerkvice Sv. Helene. To smo storili v sodelovanju z Mešanim pevskim zborom Divača, ki je v cerkvici priredil koncert. Prisluhnili smo predstavitvi svetnice župnika Ivana Bajca in strokovni razlagi konservatorke Minke Osojnik z Zavoda za varstvo kulturne dediščine OE Nova Gorica. Freske, ki so nastale izpod rok Janeza iz Kastva v 15. stoletju so neprecenljiva nacionalna dediščina, ki na svojevrsten način dokumentira življenje izpred šestih stoletij. Dogodek smo sklenili s spoznanjem, da bomo to dediščino lahko ohranili le s skupnimi močmi, zato smo se tisto popoldne dogovorili, da te dediščine ne bomo pustili vnemar. Nastalo je nekaj posebnega – to sledi v nadaljevanju.
Naše delo se je nadaljevalo junija, ko smo v sodelovanju z Razvojnim centrom Divača in TKŠD Urbanščica, v okviru železničarskega praznika, popeljali domačine po poti vodnih virov Južne železnice – ogledali smo si oba tajha in vodarno Draga, o čemer je poročala tudi TV Koper, ter postavili na ogled del razstave Vodni viri in Južna železnica v fameljskem š'htu. Pohod in druženje smo sklenili s tem, da se ne damo.
Poleti, ko sta med drugim naši odbornici skupaj z Viktorjem Magajno imenitno predstavili Vremsko dolino na Radiu Slovenija, smo odborniki pridno delali domačo nalogo. Odločili smo se namreč pripraviti razstavo o mlinih, ki so nekoč delovali ob Reki. Pri razstavi, Pripoved mlinov v objemu Reke danes, je sodelovalo 13 domačinov s celotnega BOK. Nastala je fotografsko-literarna razstava, ki smo jo v okviru Evropskih dnevov kulturne dediščine 2017, v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Koper in TIC Ilirska Bistrica, otvorili na Gradu Prem. Razstavo je pospremil nastop vokalne skupine Na horuk. Spregovorila sta gospa Gardelin iz Joškotovega mlina v Dolnji Bitnji in gospod Žnidarčič iz Betanje, lastnik mlina v Dolu. Otvoritev razstave je prišlo gledat veliko ljudi in vsi smo se strinjali, da četudi ruševine, te pričajo o vrednotah, ki jih je imel človek nekoč – kako skupaj z naravo ustvariti nekaj, kar bodo pomnili zanamci. Z nami ostaja zavedanje, da je dediščina neprecenljive vrednosti in da še živi z nami in v nas. Po otvoritvi razstave in pogovoru o njej, nas je kustodinja Mateja Kakež popeljala do premskega studenca na Lazah. Dan smo zaključili z ogledom rojstne hiše Dragotina Ketteja.
V jeseni se je naše skupno druženje nadaljevalo. Kar smo začeli na Gradišču pri Divači spomladi, se je nadaljevalo. Skupaj z vaščani in Partnerstvom kraške suhozidne gradnje smo se odločili popraviti suhi zid okrog cerkvice. Bil je sončen in topel dan, prišlo nas je preko 50, zavihali smo rokave in pod mentorstvom Borisa Čoka in ostalih mojstrov te stare tehnike gradnje, v nekaj urah naredili čudež.
Obnovili smo celoten suhi zid, med nami je zaživela solidarnost in zares smo lahko začutili, kaj pomeni stopiti skupaj in kaj zares pomeni, da se vse da, če se hoče! Družbo nam je delala arheologinja, Manca Vinazza, ki je opravljala arheološki nadzor in razložila pomen tukajšnjega prazgodovinskega arheološkega najdišča. Spoznali smo se med seboj in bili deležni gostoljubja domačinov z Gradišča. Bil je dan, ki ga ne bo pozabil nihče od tistih, ki smo ga ustvarili.
V oktobru smo v okviru Festivala kraška gmajna, ob bok razstavi Soboslikarstvo na Bistriškem, pripravili in izvedli pogovor z avtorjem razstave, našim prijateljem Primožem Rojcem, mladim zbirateljem narodnega blaga iz Dolnjega Zemona. »Dediščine ne gre zgolj raziskovati in dokumentirati. Dediščino si je potrebno drzniti tudi ponovno vključevati v naše vsakdanje življenje, upoštevajoč njeno izvorno rabo (jo še naprej uporabljati tako kot se je), ne da bi jo siromašili zgolj z estetiziranjem, in na tak način ohranjati svoje korenine. Če bi bili Slovenci bogat narod z zavestjo, bi dediščino in z njo povezano tradicionalno obrtniško znanje potrebovali in bi se ohranila. Druge filozofije ni.” Tako zveni par povzetkov tega izjemno zanimivega pogovora.
V novembru je naš odbor nadaljeval svoje delo. Če smo si v lanskem letu zastavili za cilj, ozavestiti širše območje o pomenu obnove starih stavb v skladu z dediščino naših prednikov, smo v letošnjem letu svojo pozornost namenili arheološki dediščini. Projekt smo poimenovali Arheološka dediščina kot dokument okolja. Dve soboti v novembru smo se srečali tisti, ki nam arheološka dediščina veliko pomeni in prisluhnili strokovni razlagi ddr. Verene Vidrih Perko. S pronicljivo strokovno besedo, z vrsto izkušenj, predvsem pa z neizmerno ljubeznijo do dediščine, se je dotaknila vseh nas. Tako zelo, da se nas je preko 20 ljudi, odločilo pripraviti odlične domače naloge o najdiščih v naših krajih. Naša sporočila iz te delavnice vsem, ki živimo v tem bogatem prostoru, boste prejela v decembru vsa gospodinjstva na dom, v obliki letakov-zloženk.
V prihodnje si v OVKD BOK želimo še več sodelovanja, še več čudežev, še več izkušenj, s katerimi bomo živi dediči dejstva, da se vse da, če se hoče!
Hvala vsem, ki ste na kakršen koli način prispevali k varstvu in ohranjanju kulturne dediščine našega prostora, širšega prostora, našega naroda in sveta!
Naj bo z vsemi nami v letu 2018 vodilo OVKD BOK:
to, kaj se bo zgodilo z dediščino, je odvisno od NAS – ljudi, ki tukaj živimo!
